Ko ljudje prvič vidijo solato, ki raste v vodi, je odziv skoraj vedno enak: „to je kemija“, „to nima okusa“, „to je sama plastika“. Te pripombe si zaslužijo konkreten odgovor in ne skomiga z rameni.
Mit 1: „To je sama kemija“
Drži: v vodo res dodajaš mineralne soli — kalcijev nitrat, kalijev nitrat, magnezijev sulfat (grenka sol), monokalijev fosfat in elemente v sledovih. To so kemijske spojine, tako kot je to kuhinjska sol.
Ne drži: da rastlina s tem dobi nekaj, česar sicer ne bi srečala. Korenina „organskega“ dušika iz komposta sploh ne more prevzeti — talni mikrobi ga morajo najprej razgraditi do nitrata in amonija. Pri hidroponiki preskočiš posrednika, molekula na koncu poti pa je enaka.
| Sol v raztopini | Kaj rastlina vzame | Kje se pojavlja v naravi |
|---|---|---|
| Kalcijev nitrat | Dušik in kalcij | Nitrat nastane v vsaki zemlji ob razgradnji organske snovi |
| Kalijev nitrat | Kalij in dušik | Soliter, lesni pepel, kompost |
| Magnezijev sulfat | Magnezij in žveplo | Mineral epsomit, izvirske in mineralne vode |
| Monokalijev fosfat | Fosfor in kalij | Fosfatne kamnine, kostna moka |
| Kelirano železo | Železo | Železo je v vsaki zemlji; kelat je sintetski nosilec, ki ga ohranja topnega |
Pošteno: zemlja ima pufrsko sposobnost — humus in glina zadržita presežek in ga počasi sproščata. V 40 ali 50 litrih vode te blazine ni, zato se napaka pri odmerjanju pokaže v dveh dneh kot rjav rob lista. Zato je merjenje EC del dela in ne dodatek (Hranila).
Mit 2: „V tem ni vitaminov“
Vsebnosti vitaminov in mineralov v listnati zelenjavi ne določa medij, ampak sorta, količina svetlobe, starost lista ob obiranju in čas med obiranjem in krožnikom.
| Dejavnik | Vpliv na sestavo lista |
|---|---|
| Sorta (kultivar) | Zelo velik; razlike v vitaminu C med sortami solate se merijo v večkratnikih |
| Količina svetlobe (DLI) | Velik; več svetlobe pomeni več askorbinske kisline in več suhe snovi |
| Starost in lega lista | Velik; stari zunanji listi se izrazito razlikujejo od srca rozete |
| Skladiščenje 5–7 dni | Izrazit padec; listnata zelenjava običajno izgubi 20–50 % vitamina C |
| Medij (zemlja ali voda) | Majhen in neenoten; primerjalne študije kažejo v obe smeri |
Nihče torej ne more trditi, da je solata iz vode „bogatejša“ — a tudi ne, da je revnejša. Merljivo se spremeni logistika: solata iz trgovine ima za sabo tri do sedem dni obiranja, hlajenja in police, tista s stolpa v kuhinji nič minut.
Mit 3: „Brez zemlje ni okusa“
Okus nastane iz sorte, svetlobe, temperature, svežine in koncentracije raztopine. Zemlja na tem seznamu ni samostojna spremenljivka.
- Grenka solata je posledica toplote, ne vode: nad 22–25 °C rastlina požene v cvet in list postane grenak. Na gredi se zgodi natanko isto.
- Paradižnik se odziva na EC — dvig z okoli 2,5 na 3,5–4,0 mS/cm poveča Brix in intenzivnost okusa, plodovi pa ostanejo manjši in pridelek pade. Pust paradižnik iz trgovine je nasprotno posledica sort, izbranih po čvrstosti, in hlajenja pod 12 °C, pri katerem izginejo aromatske spojine.
- In obratno, pošteno: zelišča razvijejo močnejšo aromo ob blagem vodnem stresu. Bazilika v neprekinjeno namakanem sistemu je zato lahko blažjega okusa kot lonček na okenski polici.
Mit 4: „Plastika v hrani“
- PETG je kopoliester, sorodnik PET-a, iz katerega so plastenke. Bisfenola A ni — BPA prihaja iz polikarbonata in epoksi premazov.
- Brez ftalatnih mehčal. PETG jih ne potrebuje; žilavost izhaja iz same zgradbe polimera. Ftalati sodijo v mehak PVC.
- Živilski razred pomeni skladnost z Uredbo (EU) 10/2011 za materiale v stiku z živili; barvila in dodatki neznanega izvora odpadejo.
- Vročina je prava meja: PETG se zmehča pri približno 70–80 °C, zato deli stolpa ne sodijo v pomivalni stroj niti pod vrelo vodo — mlačna voda in krtača zadostujeta.
- Prava slabost 3D-tiska niso kemikalije, ampak mikroskopski žlebovi med sloji, v katerih se zadržuje biofilm; rešitev je čiščenje med cikli (Vzdrževanje stolpa).
In še pošteno umeščanje: plastika v stiku z živili ni posebnost hidroponike — lončki, namakalne cevi, folije za zastirko, notranji premazi konzerv in plastenke so del skoraj vsake prehranske verige.
Mit 5: „To je umetna, GSO hrana“
Hidroponika je način gojenja, ne način žlahtnjenja. Seme, ki ga daš v stolp, je povsem običajno seme in je lahko tudi stara sorta iz lastne pridelave; GSO semena vrtnin za domačo rabo na trgu EU tako rekoč ni.
Tu pa je del, ki ga oglasi izpustijo: hidroponske pridelave v EU ni mogoče certificirati kot ekološke. Uredba (EU) 2018/848 zahteva gojenje v živi zemlji, zato oznaka „eko“ odpade tudi takrat, ko nisi uporabil nobenega fitofarmacevtskega sredstva.
Kje so prave slabosti
- Elektrika. Črpalka s 5–10 W porabi okoli 4–7 kWh mesečno, torej približno en evro — daljši poletni izpad pa je resnično tveganje.
- Temperatura vode. Nad 24–26 °C raztopina izgublja kisik in tveganje za koreninsko gnilobo naraste; poleti je to večja skrb od gnojila.
- Merilniki. pH- in EC-meter s kalibracijskimi raztopinami stanejo 30 do 60 evrov in zahtevajo občasno kalibracijo.
- Vse visi na enem rezervoarju. Napaka pri pH ali koreninska bolezen prizadene ves stolp hkrati; pozimi je treba ob malo svetlobe znižati še odmerek dušika.
Hidroponika ni ne čudež ne prevara. Je gojenje, pri katerem prevzameš odgovornost, ki jo je prej nosila zemlja.